Na Triglavu

Letos se pripravljam na alpinistično turo v švicarske Alpe kjer bova poskušala skupaj z Branetom Fabjanom v navezi z zakoncema Štremfljem osvojiti zahteven 4356m visoki Dent Blanche. Ker potrebujem višinsko pripravljenost, sem se odpravil za 2 dni na Triglav. Na moje veselje nisem šel sam saj sta se mi pridružila Marjan Pečak in ne boste verjeli 77 letni Tone Markovič, ki nima izkušenj z visokogorjem je pa naš stalni član na pohodih po sredogorju. Pa vseeno sem predlagal pristop na Kredarico preko zelo zahtevne Tominčkove poti. Na moje veselje smo pot prehodili brez težav le ves čas smo držali pesti da bi bil naš očak naslednji dan brez oblakov. Na Kredarici smo bili vsi trije prešerne volje le sam vrh se ni in ni otresel oblaka ki je zakrival pogled nanj. A spanec nam ni bil naklonjen še posebno Tonetu ni bilo najbolje. Sumil sem na višinsko in verjetno sem imel prav sam pa je vso zadevo potrdil ker se je odločil da ne bi bil rad nama v breme tako da je ostal v koči . Pogumno dejanje z njegove strani jaz pa mu dam samo kapo dol saj je dosegel več kot marsikdo. Midva z Marjanom sva tako sama krenila proti vrhu ob možnem vetru vrh je bil že v oblakih a po dobri uri ko sva zagledala Aljažev stolp so se tudi oblaki razpršili in vse je izgledalo da je samo naju čakalo sonce. Kar hitro sva se po fotkanju obrnila v dolino oblaki pa so se vrnili in tisti dan ni nihče več videl vrha našega očaka. A samo z vrnitvijo v dolino Vrat nismo bili zadovoljni temveč smo obiskali še StaniÄŤev dom in to po nezavarovani poti. Seveda smo to videli šele potem ko smo prebrodili vse težave in nas je opomnil na to napis na skali pri domu. Pot čez prag je potekala lepo počasi in previdno a je na najbolj ravnem vseeno Marjana udaril kamen po nosu . Popolnoma sem razumel kolega v dolini ko sta se ozirala v ostenje nad nami in kar nista mogla verjeti da sta tam premagovala goro.

Marjan Markovič