Topliški upokojenci aktivni

V juniju smo si privoščili kar dva pohoda v naše gore. Eden lepši od drugega to si upam trditi sedaj ko sem v miru strnil občutke . Že v začetku meseca sem si želel sam povspeti na tretji najvišji vrh Karavank 2139 m visoko Kepo , ki pa je za moj pogled tudi najlepša še posebno ker je skrita vsem tistim očem ki ne poznajo dovolj naših gora. A žilica mi ni dala miru da ne bi povabil še mojih vrstnikov . Na moje veselje se je prijavilo kar 7 čl. Odloćitev je padla goro gremo osvojit . Polovica poti je potekala po čudovitiem smrekovem in macesnovem gozdu ko pa smo prišli iz njene sence se je prikazala pred nami vršna kupola Kepe ki zasluženo nosi to ime. VAU sta vzkliknila Jože in Cveto in s tem sta povedala vse . Od tu naprej pa nas je čakal še dobra ura previdne hoje . Na vrhu smo bili poplačani za ves trud saj je ta dan nudil resnično lep razgled posebno na gore nad Martuljkom seveda pa je nad vsemi izstopal Triglav . Naših pogledov pa kar ni bilo konec a nas je želodec spomnil da je čas tudi za njega . Ko me je Tone potrepljal po rami sem vedel vse - vsi so bili srečni jaz pa še posebno. 

Zadnji torek pa je itak rezerviran za naš pohod. Odločil sem se za Snežnik 1796m ker v tem času še niso odprte koče med tednom. Tudi ta ni a sem se dogovoril z oskrbnikom in res je bil toliko prijazden saj ne da je bila koča samo odprta temveč je obljubil tudi toplo malico . 20 se nas je zbralo in na naše veselje nam je Dušan priskrbel še avtobus za prav toliko oseb . Pot mimo Sodražice in gradu Snežnik se je od tam naprej po makedam cesti kar vlekla do našega izhodišča. A nič zato saj smo bili vseeno dobre volje le oblaki nad nami so opozarjali da mogoče ne bo šlo brez dežja . Dobri dve uri smo rabili do vrha vmes nas je malo poškropilo a takoj ko smo prestnpili gozdno mejo nam je bilo vseeno kajti pogled na špico vrha z kočo na njej je odplaknil vse skrbi . V koči ob zakurjeni peči je nastal pravi živžav in zaradi tega ni skoraj nobenega skrbelo . Polni želodci in dobra volja je poskrbela da se nam ni nikamor mudilo . A brez skupinske slike tudi tokrat ni šlo. To smo storil na vrhu takoj za kočo ob vetru ki nas je spomnil da moramo nazaj v dolino. Se en pogled proti morju na otok Cres in Krk ter mogočno Učko nad Reko in lahko rečem da je bil dan popoln.

Marjan Markovič