Društveni pohod na Mirno goro

Kljub dežju, se je trinajst pohodnikov zbralo na smučišču Gače, na pohodu DU Dolenjske Toplice, z namenom, da osvoji 1047 m visoko Mirno goro.

Preko smučišča, smo po označeni poti nadaljevali po gozdnih poteh, po Pastirski poti do Doma na Mirni gori. Za pastirsko pot so značilne prostrane košenice v okolici kočevarskih vasi Ponikve in Škrilj ter zaraščajoče se površine, ki pričajo o nekdanji podobni kulturne krajine.

Hodili smo ob obrobju nekdanje kočevarske vasi, s pogledom na prelepo dolino, pod mogočnimi drevesi, prisluhnili ptičjemu petju… tudi kukavice je bilo slišati. Morda nas je nekje iz ozadja opazoval medved, saj smo hodili po njegovih stopinjah.

Pastirska pot je ena najlepših poti v neokrnjeni naravi. O njej piše tudi prof. Rosa Mohar v knjigi Gozdarjeva povest o tej poti.

Tako je napisano: Pot za prijatelje, posebna pot, pot za zaljubljene, pot za starejše in mlade po srcu, pot iskrenosti in še nešteto imen bi lahko napisali za tako imenovano Pastirsko pot, utemeljitelja poti Franca Janeža in njegovih prijateljev. Že oznake poti, bela podlaga in zeleni simbol zakrivljene palice kažeta na to, da je v ozadju poti iskrena želja po sobivanju z naravo, po ne preveč naporni hoji, po ne predolgi poti, po popolnem uživanju in sprostitvi v čudovitem okolju roških gozdov, Mirne gore, enkratne doline Ponikve, Škrilja. So poti in je Pastirska pot. Zakaj tako? Tisti, ki so imeli priložnost vsaj enkrat na tej Poti ali pa kje v okolici Mirne gore srečati in se pogovarjati z gospodom Francem, vedo, o čem je govora. Pot je delo gozdarja stare šole, naravovarstvenika, človeka, ki pozna vsako ped teh travnikov in gozdov. Pot je nikoli končana zgodba, zato jo lahko hodimo znova in znova. V vsakem obhodu ali pohodu boste našli nekaj novega, zavili na kakšno novo stezo in odkrili še kakšno novo pot. Lahko boste Pot nadgradili, razširili.”

Prepričali smo se o tem, ni dvoma , vsaj zame je to ena najlepših poti…..

Gospoda Franca tokrat nismo srečali, je pa njegova slika v Domu na Mirni gori, kjer smo se zadržali ob odličnem bograču, zavitku,…. Tudi razpoloženje se je vrnilo prav na vse obraze, ki ga zjutraj ni bilo zaznati. Vse potrjuje, da je druženje s hojo, pa čeprav v dežju še kako dobrodošlo za vsakega izmed nas…..vpliva na pozitivno naravnanost……pa kaj bi naštevala. Prepričana sem, da lepe poti po Kočevskih gozdovih pritegnejo vedno več pohodnikov in kolesarjev, ki najdemo sprostitev v neokrnjeni naravi.

Sledil je spust po strmini, potem pa pod vodstvom Marjana Markoviča, po marsikomu neznani poti, ki ni tako strma in spolzka, po makadamski cesti vse do smučišča, kjer so nas čakali jekleni konjički, pa vožnja proti domu in slovo ob dobri kavici v Podturnu. Naš vodja planinske skupine, je redni obiskovalec Mirne gore, lahko bi rekli, da pozna skoraj vsako stezico in počutili smo se varne.

Elica Pavlič