Na Lavričevo kočo po energijo in na Ašičev čaj v Stično

 

Za pohodniško obarvani izlet smo v DU Dolenjske Toplice izbrali Lavričevo kočo. Lavričeva koča na Gradišču leži na nadmorski višini 519 metrov in je ena od najnižje ležečih koč v Sloveniji. Do vrha, kjer stojijo zanima zgradba, Cerkev Sv. Miklavža, kovaški dom, plezalni vrh in
neštete skulpture umetnikov z motorno žago, ter čudovito urejene okolice vodi cesta iz Stične na Dolenjskem, a mi smo se odločili, da gremo peš iz Šentvida pri Stični.

Na železniški postaji v Novem mestu, se nas je zbralo 29, šest kolesarjev s predsednikom društva Dušanom Kraševcem pa se je odpravilo iz Dolenjskih Toplic in se nam pridružilo na vrhu. Obiskali so tudi Dušanovo mamo, ki živi v Šentvidu pri Stični. Koča je priljubljena postojanka ne samo za domačine, obiskujejo jo planinci in tist manj planinci, od blizu in daleč, srčno vabljeni so tudi invalidi, v okviru akcije Gluhi strežejo so npr. gostili tudi gluhe, svoj počitniški dom pa so tam našli tudi Mavrični bojevniki – otroci z diagnozo ADHD – motnjo pozornosti in hiperaktivnosti.

V Šentvidu pri Stični smo začeli s pohodom. Najprej seveda po asfaltirani cesti do Šentvida, levo do Pristavlje vasi in nato po označeni, gozdni poti PZS do Lavričeve koče. Pogled na čudovito urejeno kočo z razgledom vse do Trdinovega vrha, Snežnika, na reko Krko nas je navdušil. Skupina se razkropila okoli, toliko lepot je pritegnilo našo pozornost. Po kavici in čaju, smo sledili Maksu Jerinu, izjemnem človeku in sogovorniku, ki tu z družino živi že več kot trideset let. Odprl nam je vrata cerkvice Sv. Miklavža in prisluhnili smo zgodbi o življenju tu že pred več kot 800 leti, ko je bilo tu naseljeno gradišče, o energiji, ki jo daje ta hrib, in njegovim besedam, da je to hrib za ljudi, da se tu družijo v lepoti okolice. Takrat do sem ni bilo ceste, tukaj pa ne elektrike. Nič ni bilo, samo majhna koča, ki jo je Jože Lavrič, podjetnik, ljubitelj narave, lovec, poliglot in ustanovitelj Lovske družine v Šentvidu pri Stični, postavil leta 1960, je začel pripovedovati Jeraj, ki je na tem koncu domačin. A pestro je bilo tukaj še precej pred tem. Že v prazgodovini. 800 tisoč let pred našim štetjem je bilo to območje že poseljeno. O tem pričajo izkopanine. Pustil je službo na policiji in lahko bi rekli, da je na tem hribu pustil veliko ur trdega dela in bil gonilna sila, da je na hribu, danes tako lepo in da obiskov ne manjka. Ima še veliko idej, a poudarja, da brez prijateljev in družine tega ne bi bilo. Po okusni malici, ko so se nekateri le odločili, kaj bi raje, ali golaž, ješprenj ali pito,smo se odpravili do samostana v Stični.

Ker se je nekaterim tako mudilo, do Ašičevega čaja, do ogleda Bazilike Žalostne matere božje, ogleda zeliščnega vrta, so šli malo po svoje, a na koncu smo se le zbrali pri samostanu. Za oglede stiškega samostana se bomo odločili kdaj kasneje, saj nas vlak v Ivančni Gorici ne bo
čakal. Pozabili pa smo: če ga zamudimo, pride drugi. Ob tej priliki se zahvaljujem Maksu Jerinu in njegovi družini za gostoljubni sprejem in ponudbo, našemu prijatelju, domačinu za pomoč pri izvedbi tega čudovitega dne.

Res je lepo na tem hribu, hribu za ljudi in zase lahko rečem, še se bom vrnila. Dan pa bo vsem ostal v spominu, z nasmehom na obrazu zaradi neštetih dogodivščin!

 

Elica Pavlič, DU Dolenjske Toplice