NA 22. FESTIVALU ZA 3. ŽIVLJENJSKO OBDOBJE IN PO LJUBLJANI

Največji festival za starejše v Evropi, imenovan F3ŽO, se je letos že dvaindvajsetič odvijal v Cankarjevem domu v Ljubljani. Tudi topliški upokojenci smo si vzeli čas in ga obiskali.

Ker je v zadnjih letih vlak postal naše prevozno sredstvo, smo se ga poslužili tudi ob tej priložnosti. Jutranja kavica na železniški postaji v Ljubljani je že utečena rutina. Sprehod po Bavarskem dvoru, po obnovljenih tlakovanih ploščadih, mimo Šestice in Name, je bil pravi balzam v prelepem sončnem dopoldnevu. In pred nami že pogled na parlament in na drugi strani Cankarjev dom.

Že na vhodu v to naše največje kulturno središče smo prejeli vsak svojo vrečko z raznimi brošurami. Sprehodili smo se med razstavljavci. Ogromno je bilo ponudbe raznih programov, izdelkov in kulture. Dogovorili smo se, da se bomo udeležili delavnice »Pripomočki za boljši spomin«, nekaj se jih je odpravilo na predavanje »Kaj lahko za svoje zdravje storimo sami«, nekateri pa so ostali ob odru, kjer se je odvijal kulturni program s petjem in plesom. Sicer je bilo tekom celega dneva veliko izobraževalnih in kulturnih programov.

Ob dogovorjeni uri smo se spet zbrali pred vhodom Cankarjevega doma, kajti naš sprehod se je nadaljeval preko Kongresnega trga in Tromostovja, kjer nas je na Mestnem trgu čakal električni vlakec Urban. Namestili smo si slušalke z zvočnim vodnikom, ki je dal potovanju svoj čar. Odpeljal nas je po krožni poti na ogled Ljubljane. Prvi postanek je bil na Ljubljanskem gradu. Imeli smo toliko časa, da smo se povzpeli na razgledno ploščad s prekrasnim pogledom na celo Ljubljano. Nadaljevali smo do Špice z veliko zelene površine, lesenih stopnic, in številnimi ležalniki ob obrežju Ljubljanice. Postanka je bilo vsaj toliko, da smo uživali v teh lepotah. Vračali smo se mimo Trnovske cerkve in Plečnikove hiše, Križank, Parlamenta, Opere, po Prešernovem trgu in čez Tromostovje nazaj na izhodiščno točko. Tudi za kosilo smo so si vzeli čas. Sprehod čez Mesarski most, most ljubezni, okrašen s številnimi ključavnicami, je nakazoval, da gre naš obisk Ljubljane počasi h koncu.

 

Ker vlak nikoli ne čaka, res pa je, da vedno pride tudi drugi, smo se odpravili na železniško postajo. Dan ni enak dnevu in verjamem, da bo naš današnji marsikomu ostal v zbirki lepih spominov.

Martina Klobučar