VABILO: POT MARE RUPENE

Kulturno turistično društvo Dobrnič organizira v nedeljo, 15. oktobra 2023, 20. pohod po kraku Evropske pešpoti E7, imenovanem Pot Mare Rupene.

Startnina je 10 € (za delno pokritje avtobusnega prevoza in okrepčil).

Vse potrebne informacije bodo dostopne na spletni strani www.dobrnic.si nekaj dni pred pohodom.
Prosimo za predhodne prijave (ime, priimek, naslov, kontakt)!

Kulturno turistično društvo Dobrnič

Učiteljica, partizanka, zavzeta borka za napredek podeželja in izboljšanje življenja žensk in otrok, nosilka spomenice 1941. Moja mama Mara Rupena Osolnik se je rodila v Mirni Peči na Dolenjskem v ugledni, napredni, zavedni družini. V hiši je bila bogata knjižnica, vrednote pa delo, branje in znanje. Zgodaj je ostala brez očeta in že zgodaj spoznala vso težo kmečkega življenja. Predvsem se jo je močno dotaknilo težko življenje kmečkih žensk, ki so bile slabo izobražene, v družini in družbi pa v podrejenem in neenakopravnem položaju. Prav prizadevanja za socialno pravičnost, odpravo krivic, možnost izobraževanja za vse, prizadevanja za svobodo in človeško dostojanstvo, za boljše življenje so zaznamovala celotno njeno življenje in delovanje. V življenju ji ni bilo lahko. Že prva služba je bila izziv. Kot svobodomiselna učiteljica je bila kazensko poslana na delo v Bosno, v kraj Olovo. Za mlado dekle je bila to velika šola preseganja kulturnih, verskih in socialnih razlik ter ustvarjanja strpnosti in sožitja med ljudmi. Hkrati je bila ta izkušnja pomembna za njeno kasnejše delovanje v mednarodnem in domačem okolju, kjer je bilo treba z veliko strpnosti in dobre volje usklajevati različna, pogosto nasprotujoča si mnenja in interese. Ob začetku 2. svetovne vojne so jo okupatorji zaprli. Deportaciji v koncentracijsko taborišče se je izognila s skokom z vlaka na Ponikvah pri Trebnjem in odhodom v partizane. Tam je spoznala našega očeta, Bogdana Osolnika. V marcu 1944 sem se jima v Kočevskem rogu, Bazi 20, rodila jaz kot prvi otrok, pozneje pa še Niko, Mirko in Vera. Mamo in očeta je družila iskrena ljubezen, pa tudi skupna vizija prihodnje družbe, pravične družbe enakopravnih, svobodnih ljudi. Tem ciljem, danes bi morda rekli sanjam, sta bila zavezana vse do mamine smrti maja 2003. Štiriletna partizanska pot je bila polna osebnih in drugih težkih preizkušenj. Mara je tudi v teh okrutnih časih nasilja aktivno sodelovala pri ustvarjanju tovarištva v nevarnosti in sožitju ter sprejela skupni cilj zavednih pripadnikov slovenskega ljudstva: boriti se, vztrajati, zmagati v boju za obstoj, za slovensko domovino in svobodo. Slovenske ženske so v drugi svetovni vojni odigrale pomembno vlogo. Njihove predstavnice iz vseh krajev Slovenije so se udeležile prvega kongresa antifašistične ženske zveze oktobra 1943 v Dobrniču, katerega sekretarka je bila Mara. Po osvoboditvi so se zadolžitve kar vrstile, zahvaljujoč njeni razgledanosti in izobrazbi – govorila je pet tujih jezikov. Neposrednost, srčnost in človeška toplina so ji omogočali, da je uspešno opravljala številne odgovorne funkcije doma in v mednarodnem okolju. Bila je človek dejanj in ne velikih besed. Zaslužna je za uvedbo brezplačnih šolskih malic, za organizacijo številnih tečajev opismenjevanja in izobraževanja, predvsem izobraževanja žensk, za oskrbo s čisto pitno vodo, za projekte socialnega in kulturnega izobraževanja … Eksperimentalni projekt FAO ≫Celovit razvoj manj razvitega območja v Suhi krajini≪, katerega iniciator je bila, je požel mednarodno priznanje. Za zasluge za razvoj dolenjskega podeželja ji je bil leta 1989 podeljen naziv Častna občanka Trebnjega. Razumljivo, da ji sredi nesebičnega življenja in dela ni bilo vedno lahko usklajevati osebno življenje z poklicnimi izzivi. Za to je bilo potrebno veliko odrekanja in truda. Čeprav smo njeni otroci včasih menili, da preveč skrbi za dobro drugih, da se preveč trudi in razdaja za splošno družbeno blagostanje, moram reči, da je bila topla in požrtvovalna mati štirih otrok: zavzeto je spremljala naše življenjske poti in dosežke, se veselila rojstev osmih vnukov in pravnukov. Njen resnični življenjski moto je bil: “Če bo vsem ljudem dobro, bo dobro tudi mojim otrokom”. Ponosna sem na svojo mamo. Bila je pogumna osebnost z izjemno življenjsko energijo, lastno voljo in razumom ter neomajnim zaupanjem v prihodnost. S konkretnimi projekti je veliko naredila za boljše življenje vseh, predvsem pa ljudi v njej tako ljubi Dolenjski.

Leta 2003 so del evropske mednarodne pešpoti E-7 poimenovali po Mari Rupena. Pot ima dva kraka: krajši, desetkilometrski, poteka od Žužemberka, daljši, 22-kilometrski pa iz Dolenjskih Toplic. Oba kraka se združita v Dobrniču, kjer vsako leto v oktobru poteka slovesnost v spomin na I. Kongres ženske antifašistične zveze, ki predstavlja edinstven dogodek v takrat okupirani Evropi. Prav zato je na ta dan organiziran pohod iz Žužemberka oz. iz Dolenjskih Toplic s ciljem v Dobrniču.

Katja Osolnik-Stražiščar