Voda v nesnovni dediščini

Zgodba je del aktivnosti projekta "Voda- (iz)vir življenja". 
Vsebina: Maja Bahar

Foto: Maja Bahar

V sklopu projekta Voda – (iz)vir življenja je bila narejena tudi raziskava nesnovne kulturne dediščine v povezavi z vodo, in sicer na območju štirih občin: v Dolenjskih Toplicah, vodilni partnerici projekta, Žužemberku, Trebnjem in Ivančni Gorici. Nesnovna kulturna dediščina so po definiciji prakse, predstavitve, izrazi, znanja, veščine, in z njimi povezani materialna dediščina in kulturni prostori, kjer se le-ta predstavlja ali izraža. Skupnosti in včasih tudi posamezniki jo prenašajo iz roda v rod.

Foto: Luka Vunduk

Varovanje in ohranjanje kulturne dediščine je neločljivo povezano z naravno dediščino in naravnimi vrednotami. Voda, vseobsežni gradnik življenja, pa je od pradavnine burila človekovo domišljijo, tako so se skozi čas ustvarjali miti in legende. Moč vode se odraža tudi v številnih daritvah in verovanjih v različnih obdobjih človeške zgodovine. V naših rekah in jezerih so arheologi potapljači našli izjemno dragocene in nepoškodovane predmete moške noše in orožja na enem mestu. Območja z veliko koncentracijo tovrstnih najdb lahko prepoznamo kot daritvena mesta, daritvena mesta, ki jih strokovnjaki povezujejo z očiščevalnimi obredi, daritvami božanstvom ali pa pogrebnimi rituali. Denimo Ljubljanica, spomenik državnega pomena, v svoji strugi skriva tudi zgodbe o nadnaravnih silah.

Foto: Marko Kočevar

Vrnimo se v Dolenjske Toplice in k ljudskemu izročilu doline Sušice. Zagotovo najbolj znana je legenda o Brbučih, vodnih pošastih, ki se skrivajo v kraških izvirih, ob povodnji pa grozeče pretijo iz vodnih globin, takrat se iz bruhalnikov sliši njihovo brbotanje in prav ti bučni zvoki so jim tudi dali ime Brbuč. V svoje podvodno domovanje pa najraje potegnejo radovedne otroke.

»Ne hodi k vodi, ker te bo Brbuč«, je reklo, ki velja še danes.

Še ena znana legenda, povezana s Sušico in njeno hidrološko posebnostjo, pa je naslednja: »V Dobindolu vedo povedati, da potok teče le, ko se ajdovska deklica Urša poščije. Takrat z eno nogo stoji na uršenski strani, z drugo pa na verdunski in ščije tjakaj na izvir«, je zapisal Andrej Hudoklin biolog, ki svoje bogato vedenje o naravnih vrednotah vešče poveže z ljudskim izročilom.