"Filmski« preboj v Dihalnik Šice I. del

Foto zgodba je del aktivnosti projekta "Voda- (iz)vir življenja". 
Vsebina: Maja Bahar

Voda (iz)vir življenja – zgodba v nadaljevanju S snemalno ekipo v Dihalnik Šice. Šica je edina jama v Suhi krajini, ki ima več kot 1.000 metrov dolg jamski sistem.

 

Fotograf Luka tik pred spustom skozi jašek. Foto: Maja Bahar

Načrt podzemnih rovov Šice. Foto: Luka Vunduk

Biolog Teo Delić pri spustu v Blatno jamo v Šici. Foto: Luka Vunduk

Če še niste nikoli občutili čiste tišine, jo lahko v jami, vendar ne kar v katerikoli. No, voda le prispeva nekaj zvokov, če ste v bližini pritočnega sifona. S snemalno ekipo smo se z izkušenimi jamarji spustili slabih 30 metrov v podzemlje. Z nami sta bila tudi Topličan Andrej Hudoklin in Teo Delić, biologa in strastna jamarja. Vsi smo pričakovali, da bomo v jamo vstopili skozi spodmol, ali pa vsaj okno. Ozirali smo se naokoli, ko nam je prekaljeni jamar Dare Hribar pokazal jašek in dvignil rešetke. »To je vhod, spustili se bomo 20 metrov globoko, da pridemo do – mi ji pravimo, Blatna jame«, nas je podučil vodja »podviga«. Dare je tiste vrste človek, ki se mu takoj opazi, da je zraščen s podzemnim svetom. Zavarovali smo snemalno opremo in seveda svoje glave ter se podali v podtalje. Vhod v jamo so naredili kar iz betonske kanalizacijske cevi – praktična domislica. Dare je povedal, da je dva dni prej naštel kar dvajset človeških ribic. Fotografu Luki, ki je snemal našo podzemno odpravo, so se zasvetile oči. Žal mu je bilo, da ni s sabo vzel cel komplet flešov. Vendar je kljub navdušenju tudi sam kmalu sprevidel, da so proteusi izjemno občutljivi na svetlobo in bi jih bliskavice vznemirile. Nihče ni želel motiti njihovega podzemnega miru. Te repate dvoživke, ki živijo do 100 let, brez hrane pa so lahko tudi deset let, so posebnost Dinarskega krasa in lahko bi bile model za sodobnega v potrošnjo usmerjenega človeka. Premalo se zavedamo občutljivosti kraških tal. Intenzivno kmetijstvo, industrijski in komunalni odpadki ter divja odlagališča, vse to ogroža življenjski prostor te repate dvoživke.

Pot nas je vodila še za nekaj metrov nižje pod površje, dokler nismo prispeli do prvega jezerca. Dare ga je takoj opazil, s prstom je pokazal na skalo, tam je počival močeril. Kot neizkušeni jamarji smo zaradi varnosti, smeli le do prvega jezera, ki ga je premoščala lesena brv.

 

Iz Blatne jame do prvega sifonskega jezera. Foto: Luka Vunduk

V Blatni jami Šice. Foto: Luka Vunduk

Več pa v naslednji foto zgodbi …