TOPLIŠKI UPOKOJENCI Z VLAKOM V MESTO MEDU IN ČOKOLADE

Naša majska destinacija z vlakom po Sloveniji,  je bila Radovljica.  Leži v alpskem svetu  med  Jelovico in Karavankami, nad sotočjem Save Bohinjke in Save Dolinke.

Spet se nas je zbralo lepo število.  Kot je že v navadi, se je po dobrodošlici starim in seveda novim udeležencev, na  železniški postaji  predstavil program dneva.  Zadovoljni in nasmejan smo se odpeljali z modrim vlakom proti Ljubljani.  Vlak za Jesenice nas  je že čakal in kar hitro smo presedli.

Izstopili smo na obnovljeni železniški postaji v Radovljici.  Pričakal nas je sonček, čeprav napoved ni bila najlepša. Povzpeli smo se po lepo urejenem nadvozu,  po ozki ulici, mimo obzidja z edinim ohranjenim jarkom v  Sloveniji in prispeli na čudovito staro mestno jedro Radovljice.   Sprehodili smo se  po tlakovanem Linhartovem trgu, mimo številnih mestnih znamenitosti. Naš cilj je bil obisk Čebelarskega muzeja v Radovljiški graščini.

Ljubezen do čebel  in odnos med čebelo in človekom ima na Slovenskem večstoletno in svetovno znano tradicijo.  Prišli smo ravno v času, ko  je bila že skoraj  postavljena stalna razstava in nosi naslov Živeti skupaj . O čebeli in človeku. Uradno odprtje bo 21. maja.  V začetku  razstave je predstavljena biologija kranjske sivke, čebele, ki navdušuje čebelarje s svojo  mirnostjo, prilagodljivostjo ter donosnostjo. V drugem delu se razstava posveti  čebelarski preteklosti, razvoju čebelarskega orodja in opreme ter znamenitim poslikanim panjskim končnicam. Ravno te so pritegnile našo posebno pozornost. Panjska končnica je ime za deščico poslikano z različnimi motivi, ki je zapirala čebelji panj.  Opazili smo, da so na deščicah največkrat uprizorjeni svetniki, ljudje ali živali. Znanih preko 600 različnih motivov. V približno 150 letih  jih je nastalo preko 50.000. Njihov glavni namen je bil panje ločiti med seboj, veljalo pa je tudi, da tiste s svetniškimi motivi varujejo čebele v panju. Zadnji del razstave  je namenjen slovenskim čebelarjem in trgovanju.  V muzeju so predstavljene tudi obrti povezane s čebelarstvom. Čebelarski muzej so v Radovljiški graščini odprli leta 1959 in je do danes po svojih vsebinah in obsegu edinstven  v slovenskem  in tudi evropskem prostoru.

Po ogledu muzeja smo si vzeli čas za posedanje, kulinariko in kramljanje, uživali v  pogledih in začutili utrip umirjenega mesta.

Ob povratku, na železniški postaji, so nas dosegle  prve dežne kaplje in nad Alpami smo lahko opazovali nevihtno meglico, ki se nam je približevala.  A vlak je bil hitrejši.  Nevihta nas je ujela, ko smo zapuščali vlak v Novem mestu. Tokrat se niti poslovili nismo tako kot je v navadi. Res pa je bil  petek in še trinajsti po vrhu. Kljub temu je bil dan čudovit in  bo ostal še en kamenček  v mozaiku naših potovanj.

Martina Klobučar

album fotografij