ZIMSKI VZPON NA MALO MOJSTROVKO

V teh dneh sem se spomnil na osnovno šolo, ko smo imeli za šolsko nalogo spis z naslovom: Moj dan. Po navadi smo vsi enako začeli z enakim stavkom. Ko sem vstal, sem se oblekel in umil in bla bla bla tako naprej.

Današnji dan pa se je začel precej drugače in veliko pozneje kot pred več kot petinpetdesetimi leti. Že to, da sem se zbudil eno uro prej, kot je zazvonil budilka. V gore grem v zimskih razmerah in to ne sam, z mano gre tudi Samo, ki bo prvič poskušal z derezami in obveznim cepinom. Dereze sem mu posodil jaz, ker imam dvojne, vse ostalo pa ima sam. Odločil sem se za ponovitev Male Mojstrovke 2332m nad Vršičem. Nisva šla ekstremno zgodaj, ker sem računal na bolje pogoje, ko sonce vsaj malo omehča podlago, nevarnosti plazov pa tudi ni bilo. Na izhodišču sva se kar nekam obirala, kajti čutiti je bilo kar nekaj spoštovanja ob pogledu na vrh gore. Zanimivo, da je videti vrh, ko je obdan s snegom, mnogo bolj mogočen, kot je videti poleti.

Začetek ni bil najbolj obetaven in ni dosti manjkalo, da nisva obrnila. Meni so nagajale dereze, za kar sva izgubila veliko časa, da sem jih le na pol pritrdil. Strmina je bila resnično huda a v preveliki želji stopiti na vrh, tega še opazila nisva. Vršni del se je malo položil, a se je vseeno vlekel dobro uro. Samo je brez besed le fotkal jaz pa sem se ukvarjal z derezami, da so mi ostale na gojzerjih. Na vrhu sva samo stala, se napajala nad panoramo lepote, še slikati sva skoraj pozabila.

Nazaj pa moram čim bolj direktno, da ne izgubim na nogah tistega, ki ga najbolj potrebujem ( 12 zob na vsaki nogi ). Srečno sva se vrnila na Vršič si, stisnila v roke in poklicala najine najbližje.

Marjan Markovič