IŠČEMO ČLOVEŠKO RIBICO

Človeška ribica ali močeril (Proteus anguinus) je naša najbolj znana jamska žival in tudi svojevrsten simbol slovenskega kras. Repata dvoživka z dolžino do 30 cm je največji jamski vretenčar na svetu. Je neotenična žival, kar pomeni, da še odrasel in spolno zrel osebek ohrani nekatere lastnosti ličink: zunanje škrge, škržne reže, značilno zgradbo kože in ostaja v vodi. Močeril ima zunanjo podobo jamskih živali: je skoraj brez kožnih barvil, oči so pokrnele, gobček je podaljšan in prisekan. Na življenje v podzemlju je biološko prilagojen: potreba po hrani je majhna, presnova je upočasnjena, ves razvoj počasen, število potomcev majhno, živi do 100 let.

Odkritje vrste. Po primerku iz Vira pri Stični jo je leta 1762 znanstveno opisal naravoslovec Joannnes Antonius Scopoli, rudniški zdravnik v Idriji. Izjemno zanimanje za človeško ribico v svetovnem merilu so sprožile raziskave Karla von Schreibersa po letu 1801, ko je razkril nenavadno prilagoditve na življenje v temi. Živali za raziskave mu je iz izvirov pri Stični dostavljal znani naravoslovec in industrialec, baron Žiga Zois. Podatke o njeni razširjenosti na Kranjskem sta sredi 19. stoletja začela zbirati Franc Hochenwart in Henrik Freyer, sodelavca Deželnega muzeja v Ljubljani in na dolenjskem krasu zabeležila več najdišč. Poznavanje se je okrepilo v zadnjem obdobju s poglobljenimi jamarskimi raziskavami. Danes vemo, da je človeška ribica endemit dinarskega kras. Živi od porečja reke Soče pri Trstu, preko južne Slovenije in jugozahodne Hrvaške do reke Trebišnice v Hercegovini. V Sloveniji je znanih preko 300 najdišč, od teh pomemben delež na Dolenjskem. Genetske raziskave pri močerilu nakazujejo, da se je močeril razcepil na niz nekoliko različnih ras, morda pa celo vrst.

Človeška ribica v okolici Dolenjskih Toplic. Opažena je bila v večini pritokov Krke na kraškem ravniku od Sušice pri Dolenjskih Toplicah do Petelinca, južno od Novega mesta. Prvo zabeleženo opažanje sega v leto 1824, ko so jo narasle vode verjetno izplavile iz Sitarjevega studenca ob Sušici, sredi Dolenjskih Toplic (Hochenwart). Prav tu jo je po drugi svetovni vojni zajela tudi Matkovičeva mama, ribica pa je končala kot eksponat v osnovi šoli (Ljubo Matkovič, ustno). Pozneje je bila najdena v izviru Suhorec pri gasilskem domu (Andrej Barbič, ustno) ter v izvirih Sušice nad Gorenjimi Sušicami: Zelenec in Rupe. Drugo pomembno zaledje je Kočevski rog. Ob prelomnici ob vznožju Kočevskega roga je niz izvirov, po navedbah domačinov so v preteklosti človeške ribice opazili v Crkavniku, Radeščici ter v izvirih ob Črmošnjici pri Kočevskih Poljanah: Ušprunk in Obrov studenec. Podzemni habitat je dostopen samo v izviru Obrha, kjer so potapljači potrdili prisotnost več osebkov. Zanimivi sta tudi najdbi ob elektro izlovu rib v strugi Črmošnjičice v Podturnu, kamor ju je najbrž prineslo iz zgoraj omenjenih izvirov pri Kočevskih Poljanah. Vrsta očitno poseljuje podzemne tokove s povirjem pod masivom Kočevskega roga, glede na dokazane vodne povezave je tudi v stiku s populacijami na Kočevskem polju.

Človeška ribic in projekt »Voda -  (iz)viri življenja«. Projekt poteka na območju občin Dolenjske Toplice (vodilni partner), Žužemberk, Ivančna Gorica in Trebnje združenih v LAS STIK. V vsaki lokalni skupnosti bomo izpostavili eno od lokalitet vrste, jo opremili z informativno tablo in vključili v Vodno pot, ki jih bo povezovala. Eden izmed ciljev projekta je tudi ocena stanja ogroženosti človeške ribice na obravnavanem območju. Na več najdiščih nas skrbi slaba kakovost podzemske vode, kar gotovo vpliva na vitalnost populacij ogrožen vrste, ki je še zlasti občutljive na nitrate, težke kovine in pesticide. Razširjenost vrste še ni povsem dognana. Da bi bila prizadevanja za njeno ohranitev čim bolj učinkovita, prosimo, da sporočite, kje in kdaj ste jo opazovali v naravi!

Foto: Prvo zabeleženo opažanje v Dolenjskih Toplicah sega v leto 1824. Foto. Slavko Polk.

Andrej Hudoklin, Zavod RS za varstvo narave