S SAMOTOM PO JAGODO NA VRH TORTE

V naše in tuje gore hodim že 46 let in je zato popolnoma logično, da sem osvojil ne malo vrhov predvsem v naših Alpah. Če mi je pomenil Matterhorn v Švici tisti draž, ki sem ga dosanjal, me je prav tako v naših goral čakal vrh, ki se mi je se kako vtisnil v spomin in je le čakal, da ga obiščem. Mišelj vrh 2350m in Mišelj konec 2464m, ki ju loči dolg greben sta soseda našega Triglava. Vsak pohodnik ki gre na očaka mimo Vodnikove koče ga opazi. Predvsem Mišelj vrh se kar nagiba nad dolino Velega polja. Mene pa je ta vrh očaral že takrat, ko sem sel prvič v gore. Kot neizkušen gornik, sem ga takrat videl kot neosvojljivega, a sem vseeno nekje v sebi čutil, da bom nekega dne stal na teh dveh vrhovih.

Desetletja so minila želja je v meni še tlela, žal pa nisem imel partnerja, ki bi hotel deliti to željo z mano. Letos pa se mi je nasmehnila sreča in ko sedaj razmišljam ravno pravi čas. Nisem samo jaz zaljubljen v gore, predvsem tam kjer stopi le malo nog, kjer srečaš le kakšnega gamsa ali pa ti zažvižga stražar svizec. Samo Gotenc mi je v tem zelo podoben in on je bil tudi prvi ki se je odzval na moje povabilo. Odločila sva se za dvodnevno turo, saj sva vedela, da naju čaka kar naporna pot po skoraj brezpotju. Ko sva se spustila od koče na lepo planino Velega polja, nisva vedela, da bova potrebovala

kar nekaj časa za iskanje sledi. Vseeno sva vedela katere smeri se morava držati, tako, da sva lepo napredovala proti vrhu. Po treh urah vzpona pa pravljica: midva sama na vrhu in niti slučajno nisva zavidala koloni, ki se je vila na Triglav. Razlika je bila le v tem, da sva jih midva videla oni pa skoraj sigurno ne. Pot po grebenu na višji Mišeelj konec je zahteval kar nekaj previdnosti tako, da sem se kar malo bal za njegovo osvojitev. Bolj ko sva se mu bližala, bolj sem čutil, da bova tudi tam uživala. Na vrhu že drugič ta dan presrečna, pa še sreča, da je naju slikal skupaj prav tako edini pohodnik,

ki se je nama pridružil. Sestop nama ni delal težav. Obiskala sva se kočo na Doliču, kjer sva se podprla, od tam pa je naju čakal kar lep kos poti do Rudnega polja. Iskreno lahko trdim, da sem ta dan postavil kar dve jagodi na vrh torte in ko sedaj premišljujem, bi bila ta pot brez sotovariša Samota se vedno samo želja.

 Marjan Markovič, vodja planinske sekcije pri DU Dolenjske Toplice