LEPENATKA IN ROGATEC

Planinski skupini DU Dolenjske Toplice tudi vročine ne more do živega

Res ne vem, kdo je bolj nor ali gora ali mi, člani planinske skupine pod vodstvom Marjana Markoviča, mladi po srcu, vztrajni, potrpežljivi z željo, da gremo in osvojimo zastavljeni cilj. Pravijo, da gora ni nora, mi pa zagnanci z ljubeznijo do narave, ki nam daje energijo,. Tudi tokrat nam je uspelo, v slogi, medsebojni pomoči, in osvojili smo dva prelepa , razgledna vrhova Lepenatko in Veliki Rogatec.

Napovedan je bil najbolj vroč dan, skupina dvajsetih, med njimi še nekaj mladih, ki skrbijo za prijetnejše vzdušje,se je v zgodnjih urah zbrala v Dolenjskih Toplicah in se odpravila proti Kamniku, Černicu.

Na pragu Savinjskih Alp, med Gornjim Gradom in Lučami, se dvigujeta Lepenatka in Veliki Rogatec, ki sta bila cilj našega podviga, Obema vrhovoma je skupen fantastičen razgled. Lepenatka je položna, zaobljena, porasla s travo in v tem letnem času polna raznobarvnega cvetja, govedi, množice nadležnih muh. Dostopna je za prav vsakega pohodnika, medtem ko Veliki Rogatec (imenovan tudi Veliki Rogač ali Mrtvi menih) kaže povsem drugačen obraz. Njegova pobočja so strma, pot nanj iz juga pa je prepadna in izpostavljena. Je razgledna gora, ki se strmo dviga nad dolino Podvolovljeka. Z vrha na katerem stoji križ in na njem zvon želja je lep razgled na sosednjo Lepenatko, bližnjo Kranjsko reber in Veliko planino ter na osrednje Kamniško Savinjske Alpe, kjer izstopa Ojstrica. Proti severu kot na dlani vidimo Raduho in pod njo dolino reke Savinje. Na vzhodno stran se nam odpre obširen razgled na Štajersko, proti jugu pa v bližini vidimo Menino planino, ki se dviga nad Gornjim Gradom.

Nekateri so se odločili, da počakajo pri bivaku, trinajsterica je osvojila vrh  po zahtevni plezalni poti,ki je dobra predpriprava za preizkus kondicije in moči za visokogorske vzpone. Lahko rečem samo bravo vsem, smo uspeli in dokazali, da še zmoremo, saj je trud poplačan s prelepim razgledom in veselje se odraža prav na vsakem obrazu, čeprav je bilo treba kar nekaj truda. Pijače je zmanjkovalo, koče ni, a smo si  pomagali in se srečno vrnili na izhodišče. Ko si v družbi prijateljev, res začutiš, da delujemo kot skupina z željo, da se vsi srečno vrnemo, čeprav prav vsak hodi na svojo odgovornost.

Na koncu pa postanek s pijačo, o kateri smo sanjali med potjo, v izmenjavi vtisov planinskega podviga, ki bo še dolgo v naših mislih. Pa saj kmalu spet nazaj v planinski raj!

Elica