NA STOL 2236 m

Sedim na domačem stolu v hladu doma , pred računalnikom, še vedno pod vtisi včerajšnjega planinskega podviga na naš najvišje ležeči Stol, na najvišji vrh Karavank in vesela, da sem ga ponovno obiskala v družbi petih članov našega društva. Zahvala gre seveda in predvsem vodji naše planinske skupine , Marjanu Markoviču, ki ne more brez gora, brez nizkih dolenjskih gričkov, kot tudi višjih slovenskih in tujih gora,ki segajo še višje in višje….
Zgodaj zjutraj smo se odpravili proti Gorenjski, saj se je obetal vroč dan, a kasneje smo bili zelo veseli, da nas pri vzponu sonce ni preveč grelo, čeprav smo bili otovorjeni z raznimi napitki, vse v želji, da dosežemo to dvoglavo zaobljeno goro, ki krasi ozadje večine blejskih razglednic.
Je najvišji vrh Karavank in poleg tega precej lahko dostopen za vse tiste z nekaj fizične kondicije, predvsem pa tiste, ki imamo naravo in gore radi .Vrh Stola leži na slovensko-avstrijski meji. Pobočja se zložno spuščajo proti jugu, severna pa so divja in prepadna - kot je v Karavankah že navada.. Nanj smo se povzpeli od Valvasorjevega doma nad Žirovnico. Pot je sicer strma, a polna prekrasnih razgledov - med vzponom smo občudovali predvsem Julijce,Blejsko jezero, med spustom pa vzhodni del Karavank. Tik pod vrhom stoji še Prešernova koča, ki je že odprla svoja vrata. Približno tri ure smo hodili do vrha, deloma po gozdu, med ruševjem, po travnatih površinah, kamnitih poteh, pod vrhom celo po snegu. Ne najdem besed, s katerimi bi opisala vse lepote, ki so nas obdajale. Prišli smo v najlepši vrt,vrt najlepšega cvetja, ki mu skoraj ne poznamo imen, toliko različnih, raznobarvnih cvetlic je posutih skoraj do vrha. Najprej strmo do vrha,kjer so pogledi uhajali na Struško, Golico, Vajnež, na avstrijsko stran, na Begunjščico , Roblekov dom …potem spust in spet v hrib do koče,kje smo si vzeli daljši postanek, polni dobre volje in prešernih nasmehov. Občutki, ki so me spremljali so nepopisni, vem,da sem kot prerojena, precej drugačen človek kot sicer, v dolini. Mislim, da to velja tudi za moje prijatelje, napolnili smo baterije za nekaj časa. Spustili smo se v smeri Zabreške planine. Preko položnih in razglednih trav proti jugo-vzhodu, nad mejo ruševja po poti desno.
Na vrhu le te, se po kolovozu spustimo do izredno simpatične planšarije, ki je aktivna le v poletnem času. Nadaljevali smo po kolovozu proti desni in v četrt ure dosegli Žirovniško planino ter po poti vzpona kaj kmalu tudi naše izhodišče.
Lahko bi še uživali na ležalnikih pred Valvazorjevim domom, a čakala nas je pot domov. Vzeli smo si čas za pijačo in prijeten klepet. Hvala vsem za lep dan, Marjan že čakamo, kam nas boš peljal naslednjič !?

Elica Pavlič