Šege in navade: Martinovo

Danes je, poleg kolin, eden najpomembnejših dni v letu slovenskega podeželja. Ljudski rek tudi pravi, da je martinovo "jesenski pust" in nasploh slovenski zahvalni dan. Naši predniki so novembra praznovali zahvalo za dobro letino in dobro pašo. In ker v tem času dozori tudi vino, so ga kasneje začeli povezovati tudi s sv. Martinom. Legenda namreč pravi, da naj bi tudi sv. Martin, tako kot Jezus,  spremenil vodo v vino. Svet’ Martin iz mošta dela vin’. Tudi zato je pri nas navada, da za martinovo krstijo vino; prej je bil mošt, od tega trenutka je pa vino. V skladu s šegami in navadami lahko šaljivi blagoslov opravi le moški, preoblečen v škofa.

Na mizo je ob prazniku na ta dan sodila tudi posebna hrana, navadno perutnina gos ali raca, nadevana s kostanji ali jabolki, kot priloga pa mlinci in rdeče zelje, kar se je ohranilo vse do danes.

Sicer pa je bil sv. Martin Tourski cerkveni konjeniški častnik v Galiji, sedanji Franciji. Legenda pravi, da je pozimi leta 334 pred mestnimi vrati srečal berača brez obleke. Prerezal je svoj plašč in ga polovico dal beraču, da ne bi zmrznil. In zaradi takih dogodkov je bil pri ljudeh priljubljen in tako so ga vaščani, proti njegovi volji, izvolili za škofa. Po legendi naj bi se skril med gosi, ker ni želel postati škof, a ker so ga gosi izdale, mu ni preostalo drugega, kot da je omenjeno službo sprejel.