Nahajate se:
Po sledeh Janeza Trdine na Gorjance
Po sledeh Janeza Trdine na Gorjance
11. 9. 2018
Elica P.
51
Čudovit torkov dan smo po planu namenili pohodu po Gorjancih, ki je zelo priljubljen pri domačih ljubiteljih hoje. Trdinov vrh je najvišja točka v pogorju Gorjancev. Z vrha zaradi gozda razgled ni najboljši, a se ob lepi vidljivosti kljub temu vidi del Julijcev in Kamniško Savinjskih Alp. Na vrhu, kateremu Hrvati pravijo Sveta Gera (slovensko Sveta Jera) sta bili postavljeni dve manjši cerkvi. Prva je Sveta Jera od katere so ostale ruševine, druga pa je kapela Svetega Ilije, ki se nahaja na hrvaški strani in ima obnovljen nadstrešek. Vrh pa ima poleg omenjenih cerkva tudi razgledno ploščo in vpisno skrinjici z žigom. Na Trdinovem vrhu pa so postavljeni tudi oddajniki, ki so lepo vidni že iz doline.
Malokatera gora na Slovenskem ima tako bogato mitologijo in toliko izvirov zdrave pitne vode kakor Gorjanci. Udejanjena je v Bajkah in povestih o Gorjancih, ki jih je spisal Janez Trdina, in še vedno živih pripovedih o Kukovi gori, ki se spletajo v legende, čeprav je tudi do sem že segla kričeča nevšečnost civilizacije in ogrozila starodavni mit o žalik ženah, škratih in čarovnicah, ki so z vrha Sv. Jere, tako kot s Slivnice ob Cerkniškem jezeru, letale na Klek. Zares živ in večen božji dar Gorjancev pa je voda, ki ji nekateri pripisujejo tudi zdravilno moč.
Pohoda se je udeležilo 17 pohodnikov. Veselo razpoloženi, po kavici v Gabrju, smo zagrizli v strmino po smučišču, ki pa nikoli ni zaživelo. Pot nas je vodila po travnikih, gozdnih poteh, košenicah, kjer se ponujajo v tem času jurčki, a mi smo šli hodit in vse hkrati ne gre. Prišli smo do Koče pri Gospodični, ki ob torkih ne odpre svojih vrat neštetim pohodnikom, po krajšem postanku nadaljevali do Trdinovega vrha, si vzeli krajši počitek za malico iz nahrbtnika, uživali ob pogledu na Šentjernejsko dolino…., pozvonili v cerkvici Sv.Ilije. Seveda brez obveznega fotografiranja ne gre…Po najlepših košenicah in gozdnih poteh smo se spustili do Koče pri Miklavžu. Za vsakega od pohodnikov je bil na razpolago udoben ležalnik, sladke hruške, vendar brez kavice in pijače…koča tudi tu ni odprta ob torkih. Pa nič zato, mi smo uživali…Pod kočo so 8.9. zakurili tradicionalno oglarsko kopo , sicer se tu vedno kaj dogaja, a tudi mir in krasna dolenjska pokrajina nas je božala…in kar težko smo se vračali mimo Krvavega kamna, do Gospodične, v dolino. Pozabili smo se umiti v čudežnem izviru Gospodične, a saj se bomo kmalu vrnili! Vsi smo si edini, da je bil čudovit dan z željo, da se čim¨prej srečamo in združimo prijetno s koristnim!
Elica Pavlič
Malokatera gora na Slovenskem ima tako bogato mitologijo in toliko izvirov zdrave pitne vode kakor Gorjanci. Udejanjena je v Bajkah in povestih o Gorjancih, ki jih je spisal Janez Trdina, in še vedno živih pripovedih o Kukovi gori, ki se spletajo v legende, čeprav je tudi do sem že segla kričeča nevšečnost civilizacije in ogrozila starodavni mit o žalik ženah, škratih in čarovnicah, ki so z vrha Sv. Jere, tako kot s Slivnice ob Cerkniškem jezeru, letale na Klek. Zares živ in večen božji dar Gorjancev pa je voda, ki ji nekateri pripisujejo tudi zdravilno moč.
Pohoda se je udeležilo 17 pohodnikov. Veselo razpoloženi, po kavici v Gabrju, smo zagrizli v strmino po smučišču, ki pa nikoli ni zaživelo. Pot nas je vodila po travnikih, gozdnih poteh, košenicah, kjer se ponujajo v tem času jurčki, a mi smo šli hodit in vse hkrati ne gre. Prišli smo do Koče pri Gospodični, ki ob torkih ne odpre svojih vrat neštetim pohodnikom, po krajšem postanku nadaljevali do Trdinovega vrha, si vzeli krajši počitek za malico iz nahrbtnika, uživali ob pogledu na Šentjernejsko dolino…., pozvonili v cerkvici Sv.Ilije. Seveda brez obveznega fotografiranja ne gre…Po najlepših košenicah in gozdnih poteh smo se spustili do Koče pri Miklavžu. Za vsakega od pohodnikov je bil na razpolago udoben ležalnik, sladke hruške, vendar brez kavice in pijače…koča tudi tu ni odprta ob torkih. Pa nič zato, mi smo uživali…Pod kočo so 8.9. zakurili tradicionalno oglarsko kopo , sicer se tu vedno kaj dogaja, a tudi mir in krasna dolenjska pokrajina nas je božala…in kar težko smo se vračali mimo Krvavega kamna, do Gospodične, v dolino. Pozabili smo se umiti v čudežnem izviru Gospodične, a saj se bomo kmalu vrnili! Vsi smo si edini, da je bil čudovit dan z željo, da se čim¨prej srečamo in združimo prijetno s koristnim!
Elica Pavlič
.png.png)
