Nahajate se:
Na Mirno goro 8.5.2018
Na Mirno goro 8.5.2018
11. 5. 2018
Elica P.
112
25 pohodnikov se je udeležilo društvenega pohoda na Mirno goro, ki je s 1048 metri najvišja gora na hribovitem obrobju Bele krajine. Dviga se na skrajnem jugovzhodnem delu razgibane kraške planote Kočevskega Roga , na jugu pa se stika s Poljansko goro. Prepoznavna so njena razčlenjena vzhodna pobočja, ki strmo padajo v dolino Divjega potoka in Vrčic, proti nizkemu belokranjskemu kraškemu ravniku pa se zložno spuščajo preko neizrazitih polic in rebri.
Zbrali smo se na Grčicah, se odpeljali do sredine smučišča in zagrizli v hrib, do obeležja Kočevarjev, v nekdanjem zaselku Gače iz 16. stoletja, se ozrli v dolino in preko travnikov zasejanih z regratovimi cvetovi, spominčicami, orlicami…zrli na našo Dolenjsko in še naprej do Alp, Snežnika, Kuma ... Prečili smo vrh smučišča in po markirani gozdni poti, mimo izvira studenca v prelepo dolino, na katere obrobju so ostanki kočevarske vasi Ponikev. Vidni so ostanki žage, stoletna drevesa, vodnjak, gozdna učna pot, pastirska pot. V bližini imajo čebelarji vzrejo čebel matic. Velik del poti smo hodili po najlepši, Pastirski poti…
To je"Pot za prijatelje, posebna pot, pot za zaljubljene, pot za starejše in mlade po srcu, pot iskrenosti in še nešteto imen bi lahko napisali za tako imenovano Pastirsko pot, utemeljitelja poti Franca Janeža in njegovih prijateljev. Že oznake poti, bela podlaga in zeleni simbol zakrivljene palice kažeta na to, da je v ozadju poti iskrena želja po sobivanju z naravo, po ne preveč naporni hoji, po ne predolgi poti, po popolnem uživanju in sprostitvi v čudovitem okolju roških gozdov, Mirne gore, enkratne doline Ponikve, Škrilja. So poti in je Pastirska pot. To je pot, ki ni nikoli končana zgodba, lahko jo nadgradimo in razširimo….Pot poteka po gozdnati mehki podlagi, nato po makadamski cesto do doma na Mirni gori. Nekaj pohodnikov se je odpravilo na Kovačev hrib, ostali pa smo osvojili Dom na Mirni gori, kjer je že dišalo po odličnem bograču,pa tudi pijačo in kavico smo si privoščili…
Nikamor se nam ni mudilo, pred kočo ležalniki kot na plaži, sonček, lahen veter je poskrbel, da nam ni bilo prevroče, klepet med prijatelji, bil je prelep dan. Spustili smo se po poti pod domom, preko vlak, po gozdnih in makadamskih poteh, preko Škrilj, dosegli Pogorelec, kjer je tudi spominsko obeležje Kočevarjev. Zgodovina Kočevarjev in NOB , je zaznamovala te kraje. Rastje je čudovito, medveda, niti srnjadi ali divjega petelina, ni bilo na spregled. Prišli smo do smučišča Gače, do avtomobilov, se nasmejani poslovili z željo, da kmalu obiščemo ta zeleni raj, ki je pravi balzam za dušo in srce….
Elica Pavlič
Zbrali smo se na Grčicah, se odpeljali do sredine smučišča in zagrizli v hrib, do obeležja Kočevarjev, v nekdanjem zaselku Gače iz 16. stoletja, se ozrli v dolino in preko travnikov zasejanih z regratovimi cvetovi, spominčicami, orlicami…zrli na našo Dolenjsko in še naprej do Alp, Snežnika, Kuma ... Prečili smo vrh smučišča in po markirani gozdni poti, mimo izvira studenca v prelepo dolino, na katere obrobju so ostanki kočevarske vasi Ponikev. Vidni so ostanki žage, stoletna drevesa, vodnjak, gozdna učna pot, pastirska pot. V bližini imajo čebelarji vzrejo čebel matic. Velik del poti smo hodili po najlepši, Pastirski poti…
To je"Pot za prijatelje, posebna pot, pot za zaljubljene, pot za starejše in mlade po srcu, pot iskrenosti in še nešteto imen bi lahko napisali za tako imenovano Pastirsko pot, utemeljitelja poti Franca Janeža in njegovih prijateljev. Že oznake poti, bela podlaga in zeleni simbol zakrivljene palice kažeta na to, da je v ozadju poti iskrena želja po sobivanju z naravo, po ne preveč naporni hoji, po ne predolgi poti, po popolnem uživanju in sprostitvi v čudovitem okolju roških gozdov, Mirne gore, enkratne doline Ponikve, Škrilja. So poti in je Pastirska pot. To je pot, ki ni nikoli končana zgodba, lahko jo nadgradimo in razširimo….Pot poteka po gozdnati mehki podlagi, nato po makadamski cesto do doma na Mirni gori. Nekaj pohodnikov se je odpravilo na Kovačev hrib, ostali pa smo osvojili Dom na Mirni gori, kjer je že dišalo po odličnem bograču,pa tudi pijačo in kavico smo si privoščili…
Nikamor se nam ni mudilo, pred kočo ležalniki kot na plaži, sonček, lahen veter je poskrbel, da nam ni bilo prevroče, klepet med prijatelji, bil je prelep dan. Spustili smo se po poti pod domom, preko vlak, po gozdnih in makadamskih poteh, preko Škrilj, dosegli Pogorelec, kjer je tudi spominsko obeležje Kočevarjev. Zgodovina Kočevarjev in NOB , je zaznamovala te kraje. Rastje je čudovito, medveda, niti srnjadi ali divjega petelina, ni bilo na spregled. Prišli smo do smučišča Gače, do avtomobilov, se nasmejani poslovili z željo, da kmalu obiščemo ta zeleni raj, ki je pravi balzam za dušo in srce….
Elica Pavlič
.png.png)
