Šege in navade: Velika sobota

Tišina in blagoslov. To sta zagotovo dve besedi, ki najlepše opišeta dogajanje na veliko soboto. Dan se začne pred cerkvijo, ko duhovnik blagoslovi velikonočni ogenj, ki ga potem, tlečega v kresilnih gobah, fantje in dekleta raznesejo po vaseh in na katerem se skuhajo velikonočne jedi. Nasploh je blagoslov jedi najbolj popularno izročilo velike sobote. V velikonočni košari tako ne sme manjkati prekajeno in kuhano svinjsko meso, kruh, hren, pirhi in potica, ki predstavljajo simbole Jezusovega trpljenja. Osnovne jedi ob tem prazniku so enake jedem, ki jih ob pashi, prazniku rešitve Izraelcev iz egiptovske sužnosti, uživajo Judje (gre za meso (jagnjetino), kruh, vino in grenka zelišča). Med vsemi jedmi se v Svetem pismu najpogosteje pojavlja kruh, ki predstavlja življenje. Ponekod okrogel hleb kruha zamenjujejo s potico oziroma s pogačo, ki mora biti ravno tako okrogle oblike – tako spominja na Jezusovo trnovo krono. Meso, izbrali naj bi najboljši kos, zato sploh ni nujno, da gre za klasično slovensko šunko, predstavlja Jezusovo telo. Meso so Judje od nekdaj uživali skupaj z grenkimi zelišči, ki so koristna za prebavo oziroma čiščenje telesa, in to se je ohranilo tudi pri kristjanih. Zato v vino namakamo brin ter uživamo hren, ki pa ima še dodaten pomen: zaradi svoje oblike predstavlja žeblje, s katerimi so Jezusa pribili na križ. Živilo, ki tudi spada med velikonočne jedi, je pomaranča. Ta predstavlja pijačo, ki so jo ponudili umirajočemu Kristusu (pravzaprav je šlo za gobo, namočeno s kisom). Največ pomenov ima zagotovo jajce. Rdeče obarvane pirhe poznamo predvsem kot simbol krvi, predstavlja pa tudi.

Poleg simboličnih živil, značilnih za vso Slovenijo, so posamezne pokrajine razvile tudi svoje značilne velikonočne jedi. Tako je za področje Primorske in Istre značilna pinca, to je sladek kruh (z veliko rumenjaki, podobno kot testo za potico), pri nas v tem času nesemo k »žegnu« nadevani želodec, v testu pečeno gnjat…

Sicer pa je eden najbolj doživetih in s čustvi nabitih dejanj praznovanja velikonočna vigilija oz. bedenje po mraku v soboto zvečer pred velikonočno nedeljo, ki sestoji iz slavja luči, bogatim besednim, krstnim in evharističnem bogoslužjem. Celotno opravilo velikonočne vigilije se ne sme začeti pred začetkom noči, končati pa se mora pred zoro velikonočne nedelje.

Na veliko soboto se blagoslovi tudi voda sicer pa naj bi bil dan namenjen molitvi ob božjem grobu in končna priprava na največji krščanski praznik ki sledi, veliko noč.