Naši upokojenci na Polhograjski Grmadi

Vremenska napoved za torek je bila tako tako, a sem bil vseeno prepričan, da dežja dopoldan ne bo. Odločitev kam bi tokrat šli, je bila stara skoraj mesec dni, saj snežna odeja ni omogočala, da bi šli kaj višje nad 1000 nm. Polhograjska Grmada 898m je bila kot nalašč dobra ideja za naš pohod. Pozitivno sem bil presenečen nad udeležbo, saj se je zbralo na parkirišču kar 17 naših pohodnikov. Z avtomobili smo se odpravili proti izhodišču na Katarino nad Polhovem Gradcu. Pot na Grmado je potekala bolj po grebenu, le zadnji del proti vrhu je potekal v lepo speljani serpentinasti stezi. Na vrhu nismo imeli prav lepega razgleda, a naše vzdušje ni bilo zato nič manjše. Glavno, da smo lahko naredili gasilsko fotografijo. Sestop proti kmetiji na Gontah je zahteval kar precej previdnosti, ker je bila severna stran zalita z snegom. Vse se je lepo izteklo, dodatno veselje pa sta nam pripravila še zakonca Černe, ki sta nam prišla del poti nasproti. Prešerne volje smo se vrnili po malo drugačni poti nazaj na Katarino, kjer smo se v tamkajšnji gostilni privoščili kavo in kar je pomembno, nikomur se ni mudilo domov. Toda glej ga zlomka , ko smo se posedali v avtomobile in se še enkrat ozrli proti našemu cilju, so se že kopičili oblaki temni kot bi jih prebarval s črno barvo. Kakšna sreča, da smo šli dovolj zgodaj. Za naslednjič že vem kam in upam, da v še večjem številu.

Marjan Markovič, vodja planinske skupine Društva upojencev Dolenjske Toplice