Šege in navade: Pust

Pust, ki ga obeležujemo danes, je po tradiciji čas norčij, šemljenja in razgrajanja. Datum pusta je premakljiv in je odvisen od velike noči. Samo praznovanje pusta sega v predkrščansko dobo, njeno izročilo so prevzeli Rimljani in si v predpomladnem času ustvarili več praznikov. Naši predniki so s posebnimi obredi, ki so vključevali tudi šemljenje oz. maskiranje, iz dežele podili zle zimske duhove in klicali toplo pomlad. Ob takem praznovanju so bile predpisane tudi posebne, obredne jedi, s katerimi so poskušali vplivati na rodovitnost zemlje.  V srednji Evropi pa so se tovrstne zabave prenesle na čas pred štiridesetdnevnim postom po letu 1300.

Beseda pust, ki jo je poznal že Trubar, je verjetno nastala iz tvorjenke»mesopust«, iz besed meso in postiti se ali iz meso in pustiti, kar bi bil dobeseden prevod iz italijanskega izraza carneleva, ki pomeni »opusti meso«. Iz italijanskega carneleva je nastala beseda carnevale, iz te pa evropska kulturna beseda karnevál v pomenu »praznovanje pusta« ali »pustovanje, pust«.

Danes pust nima več nekdanjega pomena, še vedno pa je ohranjena navada praznovanja, šemljenja in pripravljanja značilnih pustnih jedi. Praznične jedi se v različnih krajih razlikujejo, vendar pa povsod velja, da je pust praznik, ko se je treba do sitega najesti, pa četudi je bila prej revščina pri hiši. Pustna hrana mora biti čim bolj mastna, ocvrta in posuta s sladkorjem.

(Na sliki Cerkljanski laufarji, najstarejša pustna šega na Slovenskem)