Šege in navade: Svečnica

Na Slovenskem se božična doba uradno konča 2. februarja s svečnico, ki jo obhajamo štirideseti dan po božiču in se, strogo po krščanskem koledarju, spominjamo Jezusovega darovanja v templju.

Izvor praznika ima judovske korenine saj je po judovski postavi morala vsaka mati, ki je rodila sina, štirideseti dan po porodu priti v tempelj, tam darovati in se tako očistiti.

Pri nas je na ta dan prisotna že zelo stara šega blagoslova sveč po cerkvah. Sveči, ki je blagoslovljena na svečnico, se pripisuje posebna moč. Ljudje jo imajo zato doma vedno pri roki. Po navadi se je prižigala ob umirajočem človeku, danes pa jo mnogi prižgejo ob hudi uri z upanjem, da bi plamen odgnal grozeče oblake, odvrnil strelo in točo ali pa jo prižgejo ob nevarnosti poplave.

Dan po svečnici goduje sveti Blaž, škof in mučenec, ki je zavetnik zoper bolezni v grlu. Pri mašah se na ta dan podeli Blažev blagoslov oz. Blažev ''žegen'' tako, da duhovnik ob vratu podrži dvoje prekrižanih sveč pri vratu, ki so bile blagoslovljene ravno dan prej na svečnico.

Svečnica je bila v naši ljudski zavesti na vsem Slovenskem tudi izjemno pomemben vremenski dan. Naj spomnimo samo dva pregovora: Če svečana ozeleni, se rado posuši in Če na svečnico prej od strehe kot od sveče kane, hujša zima in dobra letina nastane.

Kakšna svečnica je letos?